Skočila sem čez lužo – 2. del

Ker sem prvič obiskala ZDA, se seveda nisem mogla zadržati samo na enem mestu. Grega me je peljal naokoli po najbolj ”ameriških” znamenitostih, barih, trgovinah. Med njimi tudi: Wallmart, Starbucks, Denny’s, Victoria Secret, Dunkin’ Donuts, itd. Odločila pa sva se tudi za celodnevni izlet na Key West.

KEY WEST

To je otok, kjer leži najjužnejša točka ZDA. Od nje je samo 153 km do Kube (čez morje seveda). Pot do otoka traja 4 ure, na njej pa prečkaš kar 42 mostov, saj je Key West zadnji izmed Florida Keys otokov, ki so med seboj povezani z mostovi. Najznamenitejši izmed njih je dolg kar 12 km, na njem pa so posneli tudi več filmov (Hitri in drzni, Resnične laži, James Bond). Med prečkanjem mostov lahko na eni strani vidiš Mehiški zaliv, na drugi pa Atlantski ocean. Kljub temu, da je otok zanimiv že sam po sebi, pa se je nama najzanimivejši del tega izleta zgodil na sami poti. Na izlet z avtobusom sva šla preko agencije, ki je pobrala še veliko potnikov spotoma pri hotelih. Prva zanimiva stvar, res vredna omembe je, da sem …

VIDELA KROKODILA!

Ali pa aligatorja! V bližini Miamija je namreč velik naravni park Everglades. Wikipedia pravi, da je to naravna pokrajina v subtropskih mokriščih v južnem delu ameriške zvezne države Florida. Je edini kraj na svetu, kjer živijo tako aligatorji kot krokodili. Park nudi veliko ekskurzij in ogledov, vendar smo se mi samo peljali mimo. Radovedna kot sem, sem seveda oprezala skozi okno in dejansko za dve sekundi videla srednje velikega aligatorja ali krokodila. Ampak to je bil šele začetek zanimivih situacij tega dneva.

Če si še nisi prebral/a prvega dela zapisa, to lahko storiš tukaj. 

POKVARJEN AVTOBUS

Po dobrih treh urah vožnje (avtobus je imel klimo, wi-fi in vtičnice za polnjenje telefonov) se je avtobus pokvaril. Sredi ničesar! Obtičali smo ravno na prehodu med dvema otokoma. Okoli 60 potnikov je obstalo na soncu in upalo, da bo vozniku uspelo zopet zagnati naše prevozno sredstvo. Po pol ure poskušanja se je odločil, da avtobusa ne more popraviti in da ne moremo naprej. Še naslednje pol ure smo čakali na novi avtobus, da nas je prepeljal zadnji del poti. Ok, zdaj bo šlo vse navzgor, sva menila. Ampak seveda ni bilo tako.

Na Key West-u sva si sposodila kolesi in ga prekolesarila počez in čez. Pojedla sem največji piškot, popila zmrznjeno margerito, tekla za kokošmi in piščančki (ti se namreč po otoku prosto sprehajajo in so zaščiteni), gledala najlepši sončni zahod in z Gregom sva se nato vrnila na točko, kjer bi nas moral avtobus pobrati. Po pol ure čakanja pride do nas samo vodička, brez avtobusa. Pove nam, da so naš avtobus popravili, vendar se je 10 kilometrov stran spet pokvaril.

OBTIČALI SMO NA OTOKU

Iz agencije so morali naročiti nov avtobus, za katerega je spet trajalo 4 ure, da pride po nas, zato smo imeli še nekaj ur za uživanje v večerni atmosferi Key Westa. Ljudje so ob tej informaciji postali živčni, jezni. Z Gregom nama je bilo v resnici vseeno. Odšla sva v bližnji bar, igrala biljard in spila kar nekaj konkretnih koktejlov. Vse skupaj naju je zabavalo. Ko smo se s sopotniki ob rečeni uri zopet zbrali, da nas končno pobere novi avtobus in odpelje domov, tega seveda ni bilo od nikoder. Vodička nam je zatrdila, da pride čez 20 minut. In po 20-ih minutah, da pride čez 20 minut.

Sopotniki so postali naveličani, razburjeni. V španščini so se drli na vodičko, ona pa v joku nazaj (sicer v Miamiju več kot polovica ljudi govori špansko, ker je veliko priseljencev iz Kube in Mehike). Vodička sama namreč res ni bila nič kriva in nam ni mogla pomagati drugače. Na vse pretege se je trudila, da bi nam čimprej zagotovila prevoz domov. Po tem, ko smo jo uspeli umiriti in ko so se ljudje začeli malo bolj normalno obnašati, pa še en šok.

POLICIJA JO JE PRIŠLA ARETIRATI

Nekdo od naših naveličanih sopotnikov je poklical policijo. Dva velika policijska avtomobila sta se pripeljala na sredo parkirišča kjer smo čakali, saj je skupna potnikov zahtevala, da policaji aretirajo našo vodičko, ker nam ”laže” in ker nas ima za ujetnike na otoku. Policaji seveda vodičke niso aretirali in so poskušali pomiriti ljudi ravno, ko se je pripeljal novi avtobus. Ta je tokrat deloval celo pot. No, razen tega, da je imel pokvarjeno ventilacijo in je celo pot močno pihala klima na 16 stopinjah!!! Z Gregom sva (povsem zmrznjena) namesto ob 23. uri prispela domov ob 5. uri naslednji dan. Razočarana, da so nekateri ljudje lahko res tako nespoštljivi in nerazumevajoči. In polna zabavnih zgodb, ki se jih bova z veseljem spominjala ob najinih druženjih.

Naslednjič vam v zadnjem delu mojih zapisov o ZDA zaupam, kako sem se znašla v Harry Potter svetu v Orlandu, kje ”živijo” najlepši grafiti in kako izgleda center Miami-ja.