Ashajt

Mini kolumna: Ko se gre zares, pride stres!

Po mnenju nekaterih (nadrejenih) so rime dokaj nekreativna rešitev sloganov in pripovedovanja zgodb. Ker rada pišem pesmi in sem vesela, ko najdem besede, ki se ujemajo in skupaj tvorijo celoto, se s tem ne strinjam. V resnici se z marsikatero odločitvijo kreativnih direktorjev se ne strinjam, ampak nisem na mestu, da bi jim lahko oporekala in trmasto vztrajala pri svojem. Ne še. Pa si jaz želim sploh kdaj biti na njihovem mestu?

Ja, enkrat bom kreativna direktorica.

Ko sem bila mlajša, sem si vedno želela postati igralka ali pevka. Kaj pomeni biti kreativni direktor ali snovalec sem spoznala šele s prihodom na fakulteto, ko sem se nekako že morala odločiti kaj bom. V resnici nisem vedela, v kaj sem se podala. Pri 18. letu sem izbrala lažjo pot. Bolj ”sigurno”. Vsi so mi namreč govorili, da na AGRFT ne bom prišla, če nimam vez. Da se v Sloveniji ne splača biti igralec. Moja pevska kariera se sicer še skriva nekje v meni, vendar prav tako nimam zares dovolj poguma in financ, da bi jo zagnala. Vsaj vedela sem, da želim ostati v svetu medijev, show biznisa… In komunikologija se je slišalo kot nekaj, kar bi mi kot zelo komunikativni osebi, bilo lahko pisano na kožo. In mi je bilo, kar sem ugotovila šele nekaj let kasneje.

Snovanje konceptov, pisanje scenarijev, izmišljanje inovacij, vsa snemanja, plakati, letaki, spletne strani – vsak dan drug izziv, dinamičnost, novosti in predvsem kreativnost. To sem jaz. Nekaj časa nazaj sem imela to (ne)srečo, da sem delala v marketinškem oddelku velikega farmacevtskega podjetja. Tam sem ugotovila, da klasično trženje ni zame. Koordinacija, maili, obračanje Excelov in številk, neskončni sestanki in kup nepotrebnih procesov so me prepričali v to, da moram poskusiti svojo srečo še na drugi strani tega posla – v agenciji. In sem se našla. Za to veliko dolgujem tudi nekaterim določenim sodelavcem in nadrejenim, katerim bom hvaležna do konca življenja. Hvala, da ste me spodbujali in verjeli vame. In še vedno.

Kot tekstopiska/snovalka mi lahko v nekaj letih (če bom seveda dobra) uspe postati kreativna direktorica. To pomeni večjo odločevalsko moč (v mojem primeru bi rime zagotovo šle skozi), večje spoštovanje in zaupanje sodelavcev, več dela na snovanju krovne kreativne strategije in predvsem več odgovornosti. In, ko smo že pri odgovornosti…

Velikokrat dobim občutek, da je to preveč zame.

Kot mlajša tekstopiska in oseba z drugačnim kreativnim ozadjem, se moram iz dneva v dan truditi, da ljudem dokazujem, da spadam sem in da sem kreativna oseba. In vsakič, ko prejmem nalogo, pri kateri imam nekaj več odgovornosti, se najprej skoraj zjočem. Potem postanem melanholična in začnem ”bentiti” nad vsem in vsemi. Veliko jamram. Na glas. In potem se odločim, da zmorem. Da bo šlo. In res prav vedno gre. Le začetne porodne krče moram premagati. Občutek, ko dokončaš prezentacijo, posnameš svoj oglas, vidiš ob cesti svoj plakat… Je neprecenljiv.

Ponos. Samozavest. Motivacija. Vse to predstavlja vsak končan projekt. In ker imam tako rada to delo, ker vem, da vaja dela mojstra, sem prepričana, da mi bo uspelo. Da bom zmogla biti KD. In to prav posebna.

Just wait and see.