Mini kolumna: Kaj te omejuje?

Te dni praznujem svoj rojstni dan, zaradi česar že kar nekaj tednov razmišljam o sebi in mojem bivanju na planetu Zemlja. V svojih 26. letih sem res doživela že veliko stvari. Več kot moji starši. Pa vendar manj kot marsikdo, ki je mlajši od mene. Zato se vedno bolj sprašujem, ali sem res doživela vse, kar sem si želela? In predvsem vse, kar bi lahko doživela, pa iz nekega razloga nisem?

Pri 19. letih…

… smo prisiljeni, da se odločimo, kaj bomo storili s svojim življenjem. Nihče ne želi od nas slišati velike, dolgoročne sanje. Od nas želijo slišati stabilen načrt. Slišati želijo, kaj bomo počeli v ”praktičnem” življenju in kako bomo to uresničili. Nihče pa nas ne vpraša po našem ”sanjskem” planu in načrtu, kako bomo uresničili le tega. Ter predvsem kdaj!

Marsikdo bo rekel: ”Oh, saj si mlada, vse je še pred tabo, nikamor se ti ne mudi.” Sama pa vem, da temu ni tako. Življenje se ti lahko v trenutku obrne. Lahko se konča že jutri, danes, zdaj. Ali bom res iz dneva v dan sanjala o tem, kaj bi storila in počela, če bi imela to in to in to… In bo na koncu pri tej misli tudi ostalo. Ali bom kaj storila za to? Pri mojem poslu in službi imam veliko srečo, da vsak teden spoznam nove ljudi. In večina teh ljudi živi drugačno življenje. Večina si jih je upala stopiti iz okvirjev, zbrati pogum in uresničiti svoje sanje. Ker vedo, da je sanje možno uresničiti, če za to trdo delaš in vztrajaš.

Nedavna raziskava je dokazala, da ljudje pred smrtjo ali v svoji starosti obžalujejo to, da niso postali kar so želeli ali, da niso storili stvari, ki so si jih želeli. Zakaj ne? Kaj nas ”drži nazaj”, kaj nas omejuje pri tem, da bi počeli in postali to, kar si želimo in sanjamo?

1. STRAH

Eno najmočnejših čustev si zasluži biti na prvem mestu, sploh če govorim iz lastnih izkušenj. Strah nas je neuspeha. Strah nas je posledic. Strah nas je, ker ne vemo zares, kaj pričakovati. Strah nas je, kaj si bodo drugi ljudje mislili. Strah nas je sprememb. Strah nas je finančne nestabilnosti. Strah nas je, da bomo prizadeti. Pa še marsičesa drugega, nerazumljivega me je strah. Nerazumljivega, ker v sebi ne najdem razlogov za ta strah. Vse, kar sem naštela, bi mi morala biti spodbuda. Da naredim vse za to, da moja odločitev ne bo neuspeh. Da so spremembe lahko pozitivne. Da se najboljše stvari zgodijo, ko jih ne pričakuješ. Zakaj se vsega tega tako bojim? Razlog je v družbi. Zakaj se bojim pajkov? Kje sem se naučila, da se je treba pajkov bati? Verjetno doma ali med sovrstniki v šoli. Strah je naučen. Naučila sem se, da me mora biti strah neuspeha. Da me mora biti strah, če me kdo ali kaj prizadene. STRAH JE NAUČEN. In čas je, da na te lekcije življenja pozabim.

2. UDOBJE

Zakaj bi nekaj spreminjali in se izpostavljali ”nevarnosti” neuspeha, če pa nam je trenutno čisto udobno, tako kot je? Zakaj bi se izpostavljali stresu in pritisku, če nas nič ali nihče ne sili v to? Cona udobja je eden najnevarnejših razlogov za to, da ostanemo tam kjer smo in s tem zaviramo svoj napredek. Pa ne govorim samo o lokaciji, kje se nahajamo ali kje delamo. Na vseh področjih življenja se nam to dogaja. Najbolj banalno in najlažje lahko povežem primer s športom. Prestavljajte si, da celo leto hodite na treninge dviganja uteži. Sprva vam je to predstavljalo izziv in je bilo težko začeti. Vendar pa so se po nekaj mesecih začeli kazati rezultati, napredek je bil tukaj in po enem letu zadevo obvladate. Napredek se je ustavil in treningi so skoraj da postali navada. Potem pa vam nekdo predlaga, da bi morda poizkusili obiskati tudi kakšen bolj ”kardio” trening. Ko pomislite na to, da je to nekaj povsem drugega, kako težko je bilo pred enim letom začeti, kaj vse je bilo potrebno potrpeti, da ste ravno dobro spoznali trenerja in ostale vadeče… Zakaj bi se podali v nekaj takšnega? Točno tako je tudi v poslovnem svetu. Zakaj bi se trpinčili? Zato, ker sicer NI NAPREDKA. Ta pa je v življenju nujno potreben. 

3. BREZ CILJEV

Če že uspemo premagati strah in stopiti izven cone udobja, pa je naslednja pomembna stvar, da vemo, kam smo namenjeni. Zopet, ne lokacijsko, temveč osebnostno ali poslovno. Kaj želimo doseči? Kdo želimo postati? Kaj želimo početi? Brez ciljev nimamo začrtane poti. Brez začrtane poti pa je uspeh veliko težje doseči. Ko se torej odločite za korak proti svojim sanjam, imejte v mislih vsaj kratkoročen cilj, ki ga morate doseči, da boste nekaj metrov bližje vaši ciljni črti.

4. DVOMI

Ta razlog se delno povezuje s prvim razlogom – strahom. Dvom vase in v svoje sposobnosti namreč izvira iz strahu, da nismo dovolj sposobni in da ne bomo uspeli. Nesigurnost je del našega življenja. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka za vogalom. Tvegati je zastrašujoče, vendar nujno. Nihče ne želi živeti povprečnega življenja, brez strasti. Živeti želimo življenje, o katerem lahko napišemo zgodbo in pripovedujemo ostali o njem. Želimo biti ponosni nase in na svoje odločitve. Ko bomo pogledali nazaj, se ne bomo spominjali dvomov, ki so nas obdajali. Spominjali se bomo naših želja, ki jih nismo uresničili, pa čeprav bi jih lahko. Sama imam s tem razlogom najmanj problemov, saj razumem, da je treba biti za uspeh samozavesten in verjeti vase. Kar ne veš ali ne znaš, se naučiš. In učenje je nekaj najboljšega, kar ti življenje lahko da.

5. NEUČAKANOST

Vsi, ki me poznate, veste, da sem ena izmed najbolj neučakanih oseb na svetu. Pri kuhanju, pri ”dejtanju”, pri oglaševanju… In zavedam se, da je to še eden izmed razlogov, zakaj kakšne stvari do zdaj niso uspele tako, kot bi si želela. Ker jim nisem dala čas in ker nisem vztrajala. Vsi si želimo rezultatov takoj, zdaj, čimprej. Če jih ni, obupamo. In to je NAROBE. Če si nekaj res želimo, je za to potrebno vztrajati. Ne glede na število padcev in neuspehov, ki se zgodijo vmes. Uspeh in dosežen cilj je zato na koncu še slajši. Za rezultat je treba delati. Se truditi. Poskušati. Vztrajati. Rezultati ne pridejo takoj in ne pridejo sami od sebe. Zato si vzemite čas za svoj uspeh. Čas za svojo zgodbo.

 

Kaj pa jaz?

Med tem, ko sem naštevala vse zgornje razloge, sem sama pri sebi zmajevala z glavo. Pišem o stvareh, ki naj jih ne bi počeli, vendar točno to počnem sama. Dvomim vase, nimam jasne vizije, ne rada stopim iz cone udobja, strah me je, nepotrpežljiva sem, ko ni rezultatov… In vesela sem, da sem napisala tak zapis. Ker sem s tem poosebila svoje omejitve in bom delala vse na tem, da jih pretvorim v spodbude. Da si postavim oprijemljive cilje, da mi postane udobno izven cone udobja in zaplavam proti toku. Če ne poskusim, ne bom nikoli vedela in se večno samo spraševala ”kaj če”. Tega pa ne želim. In upam, da tudi vi ne.