Mini kolumna: Najboljša odločitev v mojem življenju!

Kot marsikateri veste, sem se zaradi določene situacije ne dolgo nazaj odločila, da grem letos za nekaj dni sama na dopust. Tako sem se v sredo ponoči ob 01:30 podala na potovanje, ki je dokaj hitro postalo moje najljubše potovanje v vseh 25-ih letih. Že nekaj časa sem razmišljala o tem, da bi se rada preizkusila v surfanju. Tako sem kakšen mesec nazaj raziskovala po spletu in našla surf hišo v bližini Zarautza (Sever Španije). Po nekaj dnevnem razmisleku in nadaljnjem raziskovanju, sem zbrala pogum, kupila letalske karte in rezervirala svoje bivanje.

AMPAK NAJPREJ… PANIKA!

Celoten mesec sem se potovanja zelo veselila in komaj čakala, da pride dan, ko bom odšla. Na dan odhoda pa tega občutka nisem imela. Vedno bolj kot se je bližal moj odhod, bolj me je grabila panika. Spraševala sem se zakaj to počnem, v čemu je smisel, kaj če gre kaj narobe, zakaj grem sama, itd. Prevoz na letališče sem imela ob 01:30 ponoči in ta večer seveda sploh nisem spala. Pot do tja je potekala mirno, ko pa sem prišla na letališče, je panika prišla nazaj v mojo glavo.

Imela sem povezovalen let do Bilbaa s prestopanjem v Madridu. Med pristankom in naslednjim letom sem imela le eno uro časa. Ker še nikoli prej nisem nikjer prestopala letov in ker je Madridsko letališče bojda zelo veliko, me je ta zadeva kar precej skrbela. Torej, ko sem prispela na letališče Marca Pola, sem pogledala svojo letalsko karto, na kateri je bila na veliko napisana ura 07:10. Ob pogledu na razpored letov mi je zaledenela kri. Pisalo je namreč, da moj let vzleti šele ob 07:35. Panika! Ne bom ujela povezovalnega leta! Kaj naj naredim? Po tem, ko sem že 10 minut zmedeno tavala gor in dol po letališču ter iskala okence letalske družbe, sem se ustavila, zadihala in se sama pri sebi odločila, da bo vse v redu. Da sama ne morem nič spremeniti. Nato sem še enkrat pogledala na svojo letalsko karto in padla v smeh. Ura, ki sem jo sprva gledala, je bila namreč ura za vstop na letalo in ne ura vzleta. Ura vzleta je bila enaka kot na razporedu in enaka kot takrat, ko sem letalsko karto kupila. Kar pomeni, da letalo ni zamujalo in da tudi jaz ne bom nikamor zamudila. Buča!

DRAMA SE JE NADALJEVALA

Imela sem samo ročno prtljago, ki pa so mi jo seveda kot zanalašč, zaradi zasedenosti letala, vzeli in pospravili med prtljago spodaj, z obljubo, da me bo kovček pričakal v Bilbau. Polna dvomov, da bodo moja oblačila res tam, sem se podala na letalo, uspešno prestopila na letalo iz Madrida v Bilbao in prtljaga mi je na srečo res sledila vse do tja. Pravočasno sem ujela avtobus do Zarautza in se tako odpeljala do mesta, kjer naj bi me pobral manager surf hiše.

Ko je prišel in me pospremil do kombija, sem bila sprva malo v šoku. Na pol razpadel kombi, poln peska, smeti, mokrih sedežev… Rekla sem si: ”Ojoj, kam sem jaz to prišla!”. Pa ni bilo tako hudo… In kasneje sem razumela, zakaj imajo takšne kombije. Ker prevažajo surfe in mokre surferje.

SURF HIŠA JE BILA BOŽANSKA

Nič fency, nič elegantnega, nič kaj preveč čista in urejena. Ampak ravno takšna, kot je morala surf hiša biti. Nahajala se je malo izven mesteca Aia. Ko sem prišla tja, se je zunaj ravno ekipa odpravljala na popoldansko surfanje. Vsi so me lepo pozdravili, oskrbniki hiše (ki so bili v večini vsi iz Avstralije), pa so me lepo sprejeli medse. Že prvi večer smo odšli v uro oddaljeno mesto San Sebastian, kjer smo si ogledali 20 minutni ognjemet (res je bil nooooooro lep) in se zabavali še dolgo v noč. Naslednje jutro je sledil obilen zajtrk, nato joga in pohod v bližnji gozd. Popoldne pa me je čakala moja prva surf izkušnja, ki je bila enkratna! No, razen tega, da je bilo treba surf nesti navzdol po 436 stopnicah. Preden sem prišla do plaže, sem mislila, da mi bodo odpadle roke. Inštruktor nam je pokazal nekaj začetniških trikov in odšli smo v vodo. Prvih nekaj poizkusov je bilo seveda groznih, s časom pa mi je šlo vedno bolj in bolje. Večkrat mi je celo uspelo vstati in postavila sem svoj prvi rekord – 7 sekund vožnje na surfu.

V naslednjih dneh je bilo le še bolje! Z ostalimi gosti, ki so bili v večini enake starosti in so prav tako potovali sami, smo se povezali in spoznavali med seboj. Zanimivo mi je bilo, da smo bili vsi zelo podobne miselnosti, veliko nas je celo delalo v oglaševanju in agencijah. Na nek način, sem se navezala na vse te ljudi tam in si jih bom zagotovo zapomnila do konca življenja, saj smo si skupaj delili nepozabno izkušnjo in jo drug drugemu še polepšali. Aha in moj rekord stanja na deski sem v naslednjih dneh izboljšala na 10 sekund!

 

KO TE BOLI OBRAZ ZARADI SMEHA

Na enega izmed večerov, smo se odpravili v mesto v lunapark. Nikoli se še nisem peljala s tistimi svetlečimi avtomobili, s katerimi se zaletavaš drug v drugega znotraj arene. No, ta večer sem se trikrat! Mišice na obrazu so me bolele od smeha. Ne samo gosti, tudi oskrbniki hiše so bili super. Predvsem mi je bil všeč njihov način življenja. Iz Avstralije so se za 3 mesece preselili v Španijo, da skrbijo za goste, se z njimi zabavajo in tudi sami uživajo v plačanem dopustu. Prav prijelo me je, da bi si tako izkušnjo želela imeti tudi jaz.

Na dan odhoda sem bila precej žalostna, saj sem se v zadnjih dneh res sprostila, povezala in predvsem uživala tako kot že dolgo ne. Zadnji dan sem sama preživela v Bilbau, kjer sem spala v hostlu. Mesto sem prehodila po dolgem in po čez, obiskala svetovno znan muzej Guggenheim (priporočam) in se zgodaj odpravila spat. Priznam, da mi je bilo ta zadnji dan malo dolgčas. Prijala bi mi družba ob ogledih, predvsem pa kakšen pogovor ob kavi in večerji. Naslednji dan me je čakala še naporna pot nazaj, ki je potekala tako kot po maslu in v nedeljo zvečer sem že klepetala doma s svojo družino in božala mojega Dodija.

 

NE NAJDEM MINUSOV

Ko razmišljam, kaj vse sem, poleg surfanja, odnesla iz tega nekaj dnevnega pobega v Španijo, bi na misel pridejo same pozitivne stvari:

  1. IZVEN CONE UDOBJA

Načeloma se ne trudim kaj preveč, da bi se dnevno spoznavala in pogovarjala z neznanci. No, v tem primeru sem se mogla. Mogla sem infiltrirati v njihovo družbo, načenjati pogovore, povedati kaj zabavnega… In ni ravno lahko, ko si toliko let navajen, da se giblješ v eni in isti družbi in imaš ob sebi ene in iste ljudi. No, sem pa res kar odprta in komunikativna oseba, tako da res zelo težko pa tudi ni bilo.

  1. SAMOZAVEST

Ko ugotoviš, da vse zmoreš sam oziroma sama, je to zagotovo dodatno gorivo za samozavest. Sam sebi namreč dokažeš, da si lahko neodvisen od drugih, ne glede na to kje se nahajaš. Predvsem pa pokažeš pogum, za katerega niti nisi vedel, da ga imaš v sebi.

  1. JEZIK

Ker sem bila v hiši, polni Avstralcev, Angležev, Italijanov, Poljakov, Rusov, Špancev, Avstrijcev in Havajcev, sem bila seveda primorana govoriti v angleščini. Kar je bilo super, ker sem tako lahko zopet obnovila svoje znanje jezika in ugotovila, da niti nisem toliko iz vaje, kot sem mislila. Zanimivo je, da so bili vsi presenečeni, da mi gre tako dobro in od kje znam angleščino. V večini držav iz katerih so moji novi prijatelji prihajali, namreč nimajo obveznega učenja angleškega jezika.

  1. SKROMNOST

Zadovoljen in srečen si z veliko manj kot sicer. Ne moti te spanje v sobi še z 19 drugimi neznanci. Ne moti te raztresenost in razmetanost hiše. Ne moti te to, da zate ne kuha profesionalen kuhar. Ne moti te to, da ni prave turške kave. Enostavno vse te stvari sprejmeš in v njih uživaš. Kaj drugega ti niti ne preostane. In tako spoznaš, da res ne potrebuješ veliko za svojo lastno srečo in dobro počutje.

  1. UŽIVANJE SAM S SABO

Ena najpomembnejših stvari, ki se jo naučiš je, kako uživati sam v svoji družbi. Počneš kadarkoli in karkoli to želiš, najdeš nove načine za sprostitev, sam krojiš lastno počutje in lastno srečo. Prav vsak izmed nas bi moral najprej uživati sam s sabo. Kako lahko namreč od drugih pričakujemo, da bodo uživali v naši družbi, če še sami ne moremo ali ne znamo? In potovanje sam s sabo je zagotovo dober pokazatelj, ali nam to uspeva ali ne.

 

Tale zapis je bil nekoliko daljši kot običajno. Res sem želela povzeti svoje občutke, s katerimi sem se spopadala tekom potovanja. Zakaj? Ker je to ena izmed stvari, ki jih priporočam vsakomur! Potovanje sam s sabo je nekaj najboljšega, kar si lahko podarite v življenju. Če pa to vključuje še surfanje, je vse skupaj še toliko bolj zabavno. Seveda so potovanja v dvoje tudi lepa in čudovita in oh in sploh… Pa vendar vas izzivam, si upate poizkusiti sami najti srečo?