Mini kolumna: Zakaj imam takšne lase?

To je vprašanje, ki ga v zadnjem času pogosto slišim, ko me ljudje prvič spoznajo. Kaj je zgodba, ki stoji za mojo barvo las? Zakaj ravno roza? Ali sem čisto normalna? Ne saj ne, to zadnje še nisem slišala, sem pa ob teh vprašanjih že večkrat dobila tak občutek.

Zakaj pa ne roza, zelena ali modra?

Zakaj je normalno, da se ljudje barvajo na črno, rjavo ali blond, karkoli drugega pa že človeka označi za čudnega? Verjetno zato, ker ne počne tega vsak. Ker drugi nimajo poguma in jih skrbi, kaj bodo rekli ostali. No, mene je nehalo skrbeti že nekaj časa nazaj. Že 8 let ponosno nosim živahne barve las. In po navadi na takšno vprašanje odgovorim tole:

  1. Ker mi je ta barva všeč.
  2. Ker se trenutno pač tako počutim.
  3. Ker izraža mojo osebnost.
  4. Ker rada izstopam.

Ja, resno. Še vedno sem bila iskrena in iskrena sem tudi v mojih blog zapisih. In ne, ni me sram priznati in povedati, da se nikoli nisem mogla sprijazniti s tem, da sledim družbi in sprejemljivim trendom, ki jih narekujejo drugi. Že od nekdaj imam rada pozornost, sem samosvoja in trmasta. In to mi je všeč. Ste se tudi vi v tem trenutku spomnili na Lidl in pesem Nine Pušlar? 🙂 No to ni bil moj namen. Je pa namen tega blog zapisa, da v vas vzbudim razmišljanje, zakaj pustimo drugim ljudem, da sodijo kaj je normalno za nas in kaj ne? Zakaj si dopuščamo (ne samo pri barvi las ali stilu oblačenja), da drugi narekujejo, kakšni so standardi in kako jim moramo slediti?

Naučeni smo biti ovce!

Sliši se kruto, ampak resnica včasih je takšna. Vzgojeni smo tako, da je pravilno, da se vedemo in počnemo to, kar počno drugi. Da hodimo s tropom v isto smer in se ne sprašujemo, če je ta smer prava in ustreza tudi nam. Tako pač je in mora biti.  Ja seveda ne! Ljudje smo individuumi in vsak izmed nas je unikat. Vsak izmed nas bi moral drzniti biti poseben in početi to, kar si želi.

Življenje je prekratko, da bi v njem počeli stvari, ki nam niso všeč in stvari, ki jih počnemo samo zato, ker jih počno tudi drugi. Na tej točki ne govorim samo o barvi las ali stilu oblačenja. Govorim tudi o tem, kako je še generacija mojih staršev prepričana, da je treba pri mojih letih imeti resno službo z 8-urnim delavnikom (ne glede na to, ali ti je všeč ali ne, samo da je), razmišljati o otroku, prihajati po službi strogo in samo domov, iti na dopust samo poleti in ”bog ne daj” da greš kam sam…

Tega je dovolj! Pustimo si biti samosvoji in stopiti izven družbenih okvirjev!

 

Počutim svobodno!

Pri meni je barva las samo en majčken delček tega, ki kaže na to, da sem rada samosvoja in sledim svoji poti. Hodim v svojo smer, ki sem si jo začrtala in se ne oziram na čudne poglede ter očitke. Počutim se svobodno v svoji koži. Svobodno, ker vem, da sem se sama odločila za to.

Nič ni narobe biti ovca. Življenje je lahko prav lepo in nekaterim je to dovolj. Vsekakor pa upam, da bo vsaj kdo ob prebiranju tega še enkrat razmislil, kaj počne v življenju in zakaj. Ali res to počnete zato, ker vam je to všeč? Ali počnete to samo zato, ker to počno drugi? 😉

 

Foto: Matic Kremžar